Razstava Pšenice Kovačič: Najzmaj

Vabljeni na otvoritev nove razstave v Galeriji Peti štuk, ki se bo odvila v petek, 8. 12. 2023, ob 11. uri v 5. nadstropju Filozofske fakultete. Do 3. 1. 2024 bo na ogled razstava Pšenice Kovačič z naslovom Najzmaj.

Likovne sledi Pšenice Kovačič so, kljub mladosti, avtorsko prepoznavne in izoblikovane. Opazne so na različnih področjih ilustracije, stripa, slikarstva in oblikovanja vidnih sporočil. Avtorica je v svoji ustvarjalni drži stanovitna, hkrati pa radovedna in raziskovalna, vedno pripravljena na nove izzive. Tokrat je ilustrirala pesmi za knjigo Najzmaj, v kateri so zbrane tako slovenske ljudske pesmi kot avtorske, vse pa govorijo o živalih. Gre za tematiko, ki je Pšenici Kovačič nadvse blizu, v kateri je še posebej doma. Upodobitve živali so njeno področje, in sicer v širokem razponu od lastne izpovednosti do znanstveno podprtih zahtev anatomske ilustracije.

Pojem ilustracije kot aplikativne zvrsti predstavlja »prenos« besed v podobe in med njima ustvarja posebno vez. V tovrstni vlogi pa je Pšenica Kovačič z izrazitim avtorskim intimizmom naredila korak več. Z izborom akterjev dogajanja je postavila okvir, s katerim je sledila posamezni pesmi, nato pa je ustvarila povsem lastno refleksijo, v kateri je zaznati avtoričino poznavanje ter (p)osebno seizmografsko zaznavanje in čutenje posamezne živalske figure. Ilustracija je na relaciji pesem – žival veliko bližje živali. Za avtorico je tudi vse ostalo opisano dogajanje v večini rešitev sekundarnega pomena.
V delih se manifestira prostoročna risba, ki je nadgrajena z digitalnim koloriranjem. Risba je temelj njenega ustvarjanja, je adut njenega samoizražanja. Je črtna sled, ki je neločljivo povezana z njenim notranjim svetom. Poleg anatomskih zahtev posameznih živali ter zgovornih in idejno zanimivih kontrapostov v svoji ekspresivni naglašenosti predstavlja avtoričin intimen zapis, njeno osebno izpovednost, izkustvo in odnos. Z risbo pa avtorica ne razkriva le sebe. Tudi pri fizični pojavnosti akterjev dogajanja seže pod površino, v njihove karakterne, značajske ter širše življenjske reakcijske značilnosti in posebnosti. V črtno sled se tako koncentrira vidni in nevidni svet, avtoričin in tisti, ki pripada posameznemu živalskemu liku. Aktivne, tekoče, živahne črte so objektivizacija življenja figur, ki so najpogosteje upodobljene v gibanju, a življenje polnomočno objektivizirajo tudi v statičnih momentih, kar razkrivajo ptice na drevesni veji, račji par in speči muc.

Risba je za avtorico posebna sila, ki prinaša avtonomnost in avtentičnost. Tokrat jo poveže z barvami. Z njimi modelira živalske like, mestoma nakaže prostor, vzpostavi atmosfero, posredno pojasni situacijo. Barve so znotraj posamezne ilustracije izbrane s premišljenim in osmišljenim konceptom ter uglašene. So likovni podaljšek oziroma nadgradnja, ki risbi vsekakor ne odvzema primata.

»Duktus risarjeve poteze je, podobno kot pri rokopisu, vidni izraz njegove pod- oziroma pred-zavesti. Zato je risbo mogoče imeti za najbolj necenzuriran izraz umetnikovega jaza in za priročno sredstvo, s katerim je moč vstopiti v najbolj prvinske in intimne okoliščine oblikujočega duha.1« piše dr. Jožef Muhovič. In pravi tudi naslednje2:: »V risbi se imaginativna opna, ki spenja fizično in metafizično sfero, pregiblje s tako hitrostjo, da se prostor med obema hemisferama skrči na bistveno, na predstavo in oris celote.«
Ko predstavljamo dela Pšenice Kovačič in njen živalski svet lahko potrdimo, da v njih nastopa tako avtoričin kot živalski jaz z vsemi značilnostmi, posebnostmi in kompleksnostmi. In da se v njeni risbi oriše vse bistveno in nastopi v »najrisbi«.

Anamarija Stibilj Šajn
univ. dipl. um. zg.

Plakat