Blaž Lovšin premagal 100 kilometrov na Julian Alps Trail Run za Ultra-Trail du Mont-Blanc (UTMB)

Foto: Matevž Hribar

Foto: Matevž Hribar

Blaž Lovšin z Oddelka za prevajalstvo Filozofske fakultete je sodeloval na tekaški preizkušnji na 100 kilometrov (Ultra Sky Trail) na tekmovanju Julian Alps Trail Run za UTMB. Kot je povedal, je bila to ena najtežjih tekem, ki se jih je udeležil do sedaj. Pretekel je 105.5 kilometrov in premagal 5419 višinskih metrov, s časom 21:20:24 je zasedel 61. mesto v kategoriji. Za uspešno premagano progo mu iskreno čestitamo.

Več si lahko preberete v njegovem zapisu izkušnje sodelovanja na tekmi.

Preizkušnja ni bila najdaljša, s samo nekaj kilometri več od številke 100, in čeprav je bil prvotni namen spopad z najdaljšo preizkušnjo na Juliana Alps Trail za UTMB, je bila ekstremno zahtevna. Zgodba se je začela zapletati že na startu, saj smo imeli »miljaši« start tekme že ob 12. uri v Kobaridu, vendar me je kolegica že pripravljala, da mogoče ne bomo startali, saj so bile padavine na predelu Kobarida prehude. Nikoli ne delam težav, ko se spremenijo plani, in razumem organizatorje, ki morajo sprejeti težke odločitve in poskrbeti za varnost vsakega tekmovalca.

Dobili smo možnost, da startnino prenesemo v leto 2023, vendar mi v tistem trenutku zadiši malo krajša različica – Ultra Sky Trail, 100 kilometrov. Brez pomisleka se s 170-kilometrske prestavim na krajšo razdaljo. Teka na tej progi se je udeležilo 320 tekačev. Start je bil prestavljen na 9. uro zvečer v Radovljici, kar mi je dalo možnost, da se dobro najem in poskusim ujeti še kakšno urico spanca, saj sem vedel, da prihaja noč, ko ne bom hotel ali mogel jesti in, seveda, ko ne bom spal. Zaspim in počasi začnem poslušati prijetno deževanje. V bistvu se veselim, sem optimističen in menim, da bolj kot dežuje, prej bo ponehalo. Oh, kako sem se motil.

Dve minuti pred začetkom tekme res neha deževati in prijetno škropljenje mi je dvignilo optimizem v nebo in, oh, kako sem se spet motil. Ko napovedovalec reče »3, 2, 1, štart«, se spet vlije in ne preneha do naslednjega dne. Oprema je bila dobra, nepremočljiva, vendar v takšnem nalivu ni bilo nobene možnosti, da bi lahko karkoli ostalo suho. Ker nisem iz sladkorja, se ne sekiram preveč in poizkušam izvesti načrt, ki sem si ga zadal pred tekmo. Torej: tek po ravnini, tek v malo manjši hrib, tek navzdol s počasnejšim tempom in hoja v hrib. Nekomplicirano.

Načrt je bil v celoti uspešno izveden in kilometri ter postaje so postajali samo še spomini. Škoda, da so nam jo nepridipravi malo pod Babjim zobom zagodli in nam pobrali zastavice. Ta dogodek je najbrž prvega tekmovalca, Anžeta, tudi stal zmage; izgubljen se je zavrtel v krogu in s tem izgubil prvo mesto ter zatem še motivacijo. Nikomur na tej tekmi vreme ni prizaneslo, in če nisi bil moker navzven, si bil moker navznoter, kar pove tudi odstop 110 tekmovalcev.

Pomembna točka okoli petdesetega kilometra je bila v Žirovnici, kjer nas je čakala vreča s svežimi oblačili in topel obrok. Tukaj si vzamem čas, se najem, preoblečem, segrejem in se malo pripravim na zadnji tek do Golice in nato čez Dovško Babo.

Ob vzpenjanju proti koči na Golici na 1582 metrih se temperatura počasi začne spuščati. Za koliko, me niti ne zanima, vendar so se moje roke pod premočenimi rokavicami začele ohlajati in prihod do koče mi je dal vedeti, da se moram segreti, sicer je tekme zame konec. Prijaznost in sposobnost ekipe v koči me spravi skupaj in s pomočjo grelne folije se pogrejem. Kako uro pomagam drugim tekmovalcem s folijami ipd. Darinka ali Danica, njeno ime mi je ušlo iz glave, meni in Jerneju priskrbi še kavico. Ko se ji zahvalim, me objame ter mi zaželi srečno pot.

Objem me je grel še nekaj časa, mogoče je bila to tudi folija, ki je bila zavita okoli mojega telesa, in toplota je zdržala še zadnji pomemben vzpon čez Dovško Babo, kjer sta nas obdajala sneg in megla. Vmes slišim tekmovalca, ki pravi, da je tekma prekinjena, vendar ga brezkompromisno ignoriram, saj je edina možnost, da pridem na varno, hitra pot do Dovja. Med Golico in Dovško Babo opazim, da se naliv umirja. Končno se je želja, ki sem jo ponavljal že od starta, uresničila.

Spust do Dovja je bil blaten in drsen, dokler se nisem naučil teka po blatu. Skakanje z enega visokega kupčka blata na drugega se je iz drsalnice spremenilo v pravi uživaški tek navzdol. Vmes sem pobral nekaj jurčkov in padec na zadnjico, kar je na 100-kilometrski tekmi v dežju zelo malo. Do Dovja ni bilo več daleč, hitro se je bližala cesta do Martuljka in bližal se je zadnji vzpon na Srednji vrh in spust do Kranjske Gore. Na isti točki kot lani sem imel vsega dovolj in odločitev, da odtečem kar se da hitro do cilja, je bila najboljša ideja, ki sem si jo lahko izmislil.

Cilj je prišel hitro, čeprav sovražim zadnje kilometre in vrtenje po mestih, ki vodijo na zadnjo točko. Dve Čehinji sta bili zelo tekmovalni z menoj in me na koncu prehitevali, ampak jaz nisem spreminjal tempa in njuna 15-metrska prednost na 15-kilometrski tekmi me ni niti najmanj motila.

 

Zadnje novice

Ekskurzija v Poljansko dolino

Udeleženci ekskurzije na ogledu Dvorca Visoko (foto: Urška Perenič)

Izr. prof. dr. Andrej Blatnik prejel nagrado Nede Pagon

Izr. prof. dr. Andrej Blatnik s prejeto nagrado (foto: Janez Zalaznik)

Asist. dr. Tina Ivnik prejela nagrado Centra za raziskave manjšin Univerze v Insubriji

Asist. dr. Tina Ivnik (foto: Miha Tozon)