Feministična tura

Pretekli teden smo se študentke in študenti v okviru predmetov Sociologija spola ter Sociologija spola in spolnosti, skupaj s profesorico dr. Milico Antić Gaber udeležili feministične ture, ki jo že vrsto let organizira zavod Urbana vrana. Pot nas je vodila po starem mestnem jedru Ljubljane, skozi katerega se sprehodimo skoraj vsak dan, a le redko razmišljamo o njegovi zgodovini in njenih soustvarjalcih – ali bolje; soustvarjalkah! Če bi naključne mimoidoče spraševali katere učiteljice, znanstvenice, arhitektke, narodne buditeljice ter literarne, likovne in glasbene umetnice so sooblikovale mesto, bi jih verjetno lahko našteli le na prste ene roke, kar kaže na to, da so bili delo in dosežki številnih žensk prezrti ali preprosto pozabljeni – tudi s strani države. Kamorkoli se ozremo nas obkrožajo predvsem kipi moških, spomeniki moškim, imenovanja ulic po moških in zasluge moškim. Te tako imenovane samoumevnosti pa nas nagovarjajo k temu, da se ponovno zazremo v zgodovino, na dogajanje v prostoru pogledamo z ženske perspektive in nato javno ter glasno spregovorimo, da so za mnoge stvari zaslužne prav one, konkretne in zgodovinske osebnosti, ki so s svojim delom vplivale na našo družbo in za seboj pustile pomembne pečate, četudi ti niso bili izklesani v kamne ali na ulične table.

Ogled smo opravili pod vodstvom Pie Skušek, ki nas je najprej popeljala na Gornji trg, kjer je delovala prva laična dekliška šola, ki deklic ni le pripravljala na tradicionalno vlogo gospodinj, temveč jim je nudila enakovredno izobraževanje, kot so ga bili deležni dečki. Učiteljice pa so bile tudi prve, ki so se v okviru svojega društva borile za ženske pravice, kot sta enako plačilo za enako delo in volilna pravica. Še zdaleč pa niso bile edine, ki so zahtevale izboljšanje položaja žensk. Skozi zgodovino so se vrstila feministična gibanja, začenši z obdobjem Avstro-Ogrske monarhije, kjer so se vzporedno z gibanji drugod po svetu borila za politične, družbene in ekonomske pravice. Dediščina slednjih pa se kaže ravno v tem, da so se lahko postavile v javni prostor in imele možnost njegovega nadaljnjega soustvarjanja. Tako imenovani državni feminizem je dosegel pomembne mejnike pri spodbujanju enakosti spolov, vendar pa je o marsičem, sploh zasebni sfer žensk, molčal. Ni uspel nasloviti spolnega nasilja in nasilja v družini, zato so na spregledana področja intervenirale nevladne organizacije, kot je Društvo SOS telefon, ki v ta namen deluje še danes. Kljub  trenutno razširjenemu javnemu mnenju – da je enakost tako ali tako že dosežena in zato ni prav nobenega razloga, da bi želele še več – nam podatki o številu klicev, ki jih dnevno prejemajo, ter pričevanja mnogih posameznic, ki so prišla v javnost z gibanjem #jaztudi kažejo na to, da nasilje nad ženskami ostaja pomemben družbeni problem. To pa je le en vidik (ne)enakosti spolov.

Pot nas je vodila mimo Starega trga 26, kjer je delovala Josipina Vidmar, podjetnica in blagajničarka Splošnega ženskega društva, ustanovljenega leta 1901. Četudi so imele članice društva zaradi različnih izhodišč in poklicnih poti drugačne poglede na feminizem oziroma njegove cilje, so se uspele poenotiti pri dveh poglavitnih aktivnostih. Organizirale so namreč prva javna predavanja za ženske in ustanovile eno prvih javnih knjižnic, s čimer so jih spodbujale, da stopijo izza zidov svojih domov. Kljub temu da je nekaterim ženskam uspelo prestopiti iz zasebne v javno sfero, so bile še vedno ujetnice moškosrediščne družbe, kjer lahko zaznamo protislovje. Če si je katera drznila vstopiti na tradicionalno moška področja, je bila deležna javnega zgražanja. Njeno delo je v večini ostalo nevidno ali pa se je zasluge pripisalo bližnjemu moškemu. Ena takih je bila Lily Novy, ki je v kavarnah, torej vsem na očeh, brez spremstva moškega opravljala tako imenovano moško opravilo – pisanje. Zato je še toliko bolj presenetljivo, da so ji na Starem trgu 11 posvetili kip. Še tistih nekaj izjem, ki je posvečenih ženskam, so bili v večini postavljeni strani njihovih bližnjih in ne s strani države. Če se postavimo pred pomembnejše stavbe Ljubljane, kot sta na primer Univerza v Ljubljani in Glasbena Matica, kjer pravzaprav ne moremo najti ženskega kipa, ki ni alegorija ali okras. Večinoma so ženske upodobljene gole ali reprezentirane na način, kot si same gotovo ne bi želele na primer Primičeva Julija – legenda govori, da naj bi pobuda za postavitev kipa tičala v pragmatični želji vodičev, da bi lažje razlagali njeno razmerje s pesnikom Francetom Prešernom.

Tudi večini ulic v Ljubljani so nadeli ime po uspešnih in zaslužnih moških, le 3 odstotke pa so poimenovali po ženskah – največ po borkah NOB. Prva, ki je dobila ime po ženski, stoji v bližini Maximarketa in spominja na nič kaj poseben dovoz. Najprej je bila poimenovana Ul. Josip. Turnograjske, šele nato pa bolj natančno Ulica Josipine Turnograjske. Ta je v svojih zgodbah problematizirala položaj žensk ter se spraševala o spolnih stereotipih in spolnih vlogah.  Da so bile slednje globoko zakoreninjene v družbeni sistem in splošno sprejete brez večjih kritik, dokazuje že bežen pogled na stavbo, v kateri domujeta Državni zbor in Državni svet. Na vhodu nas namreč pričakajo kipi, na katerih so poleg moških reprezentirane tudi ženske, vendar v izrazito spolno zaznamovanih poklicih in v tradicionalno ženskih vlogah. Kljub družbenim pričakovanjem, ki so narekovala, naj ostanejo pasiven del družbe, so nekatere prevzele vlogo aktivnih posameznic in se udejstvovale v civilno družbenih gibanjih. To je zabeleženo celo na javnem prostoru – Kongresnem trgu – kjer stoji spomenik ženskim demonstracijam, ki jih organizirale v času okupacije Ljubljane. Nekatere so bile trn v peti vsem režimom, saj so javno opozarjale na njihove nepravične poteze. Spomnimo se denimo Angele Vode, ki je tekom svojega aktivističnega delovanja znašla v konfliktu s komunistično partijo, potem pa ostala brez državljanskih pravic. Kritikam navkljub pa je takratna ureditev izboljšala položaj žensk predvsem na področju plačanega dela, socialnega in zdravstvenega varstva ter družbene skrbi za otroke. Ne gre pozabiti antifašistične fronte, s katero so bile povezane številne ženske, med njimi tudi političarka Vida Tomšič, ki je zagovarjala idejo o podružbljanju gospodinjskega dela. Zamisel se zdi malo manj radikalna, če pogledamo raziskave, ki kažejo na to, da večina neplačanega domačega in skrbstvenega dela še vedno pada na pleča žensk.

Tovrstno poznavanje in preizpraševanje položaja žensk v preteklosti je nujno, če ga želimo reflektirati v sedanjosti. Pogled s časovne distance nas sicer navdaja z upanjem, da se situacija v našem prostoru počasi spreminja na bolje, da so pravice končno zapisane črno na belem in da imamo formalno enake možnosti kot moški kolegi. Morda je to preuranjeno veselje lahko celo »nevarno«, saj nas hitro pasivizira. Da se to že dogaja, je razvidno iz letošnjih raziskav Evropskega inštituta za enakost spolov, ki je razkril predvsem počasni napredek na območju celotne Evrope. Napram lanskemu letu se je indeks enakosti spolov v povišal le za 0,6 točke, trenutno pa je povprečna ocena EU 68,6 od 100 točk, kar je le 5,5 točke več kot dvanajst let nazaj.

Vendar pa izraz »feminizem« slišimo in beremo vse pogosteje, še več; na zahodu je postal celo »in«. V zadnjem času ga lahko zasledimo v romanih, modni industriji, glasbi in filmih, kar nakazuje na to, da se je uspešno integriral v popularno kulturo ter da ga del javnosti načeloma sprejema. Tudi nekatere medijsko izpostavljene osebnosti se s pojmom javno identificirajo, ga uporabljajo v svojih govorih in vključujejo v opise pod slikami na družbenih omrežjih. V večini teh primerov feminizem prvi vrsti nastopa kot označevalec identitete, na stranski tir pa potiska gibanje, ki naj bi bilo njegovo bistvo in ki se je ravno v zgodovini izkazalo za nepogrešljivo. Opažamo tudi, da se vsaj v enem delu usmerja predvsem na individualno raven, se zadovoljuje s kozmetičnimi popravki in komajda zahteva spremembe, ki bi lahko ogrozile sistem, v katerem še vedno živijo elementi patriarhata. Pri večini omenjenih primerov le redko zasledimo problematiziranje položaja žensk v družbi, pogosto pa je uporabljen v kontekstu osebne izbire, kjer lahko opravičuje tudi regresivna dejanja in sporočila. Spomnimo se denimo bivše ministrice MIZŠ, ki je na interpelacijskem zagovoru dejala, da vse očitke opozicije zavrača, saj temeljijo na mehanizmih utišanja žensk, čeprav so bila nekatera njena dejanja dejansko slaba, še več; posamezna dejanja in odločitve, ki jih je tekom mandata sprejemala, so vplivala na poglabljanje razlik med spoli. Vseeno pa odvračanje žensk od participacije v javni sferi, predvsem na področju politike, kjer bi lahko skrbele za obči interes, še vedno ostaja resnično. Čeprav predstavljajo polovico volilnega telesa, so v parlamentu še vedno v manjšini ali v senci moških. Številne grožnje, usmerjene proti njim in njihovemu delovanju, so v času interneta dobile tudi popolnoma nove razsežnosti, vendar nakazujejo na isti cilj: umik žensk nazaj v zasebnost, saj jim tu ni mesta. Konkretni primeri v našem prostoru kažejo, da v javni sferi predvsem niso dobrodošle posameznice, ki se usmerjajo na področje človekovih pravic, se borijo za enakopravnejšo družbo in javno spregovorijo o krivicah. Morda na prvi pogled res izgleda, da je izraz feminizem postal popularen, vendar pa dejanska feministična naloga ustvariti enakovrednejšo družbo, ostaja vsaj za nekatere precej nepriljubljena.

V resnici pa je morda že od nekdaj šlo za majhno skupino angažiranih aktivistk, ki so se odločile v imenu vseh žensk postaviti nasproti zatiralskemu sistemu in zahtevati spremembe. 

Nika Černoga Mihelič

Zadnje novice
31. 01. 2023

Skupina 18 univerzitetnih učiteljev iz Butana na obisku na Univerzi v Ljubljani

30. 01. 2023

Svečana podelitev nazivov redna profesorica in redni profesor Univerze v Ljubljani

Foto: Boštjan Podlogar, STA
27. 01. 2023

Žiga Zwitter predaval na Dunaju

ZUG Minisymposium - Zwitter