Neposredna izvedba študijskega procesa na fakultetah je temelj univerzitetnega izobraževanja

V času epidemije COVID-19, ko so bile izobraževalne institucije v Sloveniji zaprte, je bila glavnina javne in strokovne razprave usmerjena v iskanje ustreznih rešitev za izvedbo osnovnošolskega in srednješolskega izobraževalnega in vzgojnega procesa, bistveno manj pozornosti in razmislekov pa je bilo namenjenih univerzitetnemu izobraževanju. Pristojno ministrstvo je v sodelovanju z univerzami sicer sprejelo določene ukrepe, ki so blažili nastale razmere. Študentkam in študentom je bila zagotovljena pravica do podaljšanega statusa v naslednjem študijskem letu zaradi izjemnih epidemioloških okoliščin, ki so neposredno vplivale na izvajanje študijske dejavnosti v letošnjem študijskem letu oziroma onemogočile izvedbo dela študijskega procesa. Pri tem so bili mišljeni predvsem tisti deli, ki jih na daljavo ni mogoče izvesti zaradi nujne fizične prisotnosti študentk in študentov, kot so na primer laboratorijske vaje, terensko delo, opravljanje prakse v različnih institucijah in podobno. Vse to je morebiti ustvarilo napačen vtis, da je možno preostale dele študijskega procesa preprosto prenesti v spletno okolje in izvesti enako kakovostno, kot če bi jih izvajali v predavalnicah.

Čeprav smo se na Univerzi v Ljubljani zagotovo trudili, da v izjemnih razmerah, ki so zahtevale prehod na drugačen način dela tako rekoč čez noč, študijski proces izvedemo kar najbolje, je dejstvo, da sta pri tem umanjkala vsaj dva ključna elementa univerzitetnega izobraževanja: fizično študijsko okolje, ki ga simbolno pooseblja predavalnica in ki med drugim pomembno prispeva k motivaciji za študij, in študentska oziroma akademska skupnost, ki temelji na dialogu, medsebojnem spoštovanju ter izmenjavi pogledov in stališč. To je namreč bistvena in ključna prvina študijskega procesa v vseh znanstvenih disciplinah, še posebej pa v humanistiki in družboslovju, skozi katero se brusi in oblikuje kritično mišljenje in ki je prek spleta ni mogoče zagotoviti v enaki meri. Ob tem ne gre pozabiti na dejstvo, da je bil študijski proces močno okrnjen tudi zaradi zaprtih knjižnic in arhivov, muzejev, galerij in drugih ustanov; digitalizacija (ne)materialnega gradiva je v Sloveniji, na žalost, še daleč od potreb poglobljenega univerzitetnega študija, pa tudi v prihodnosti nikoli ne bo mogla povsem nadomestiti osebnega stika z gradivom.

Prek spleta, na daljavo, je mogoče ob premišljeni izvedbi posredovati del znanja, a je tudi to – kolikor je oropano študijskega in socialnega okolja, prostora srečevanja, ki ključno zaznamuje študijski proces – v pomembni meri okrnjeno. Zato ni presenetljiva ugotovitev raziskave med študentkami in študenti UL FF ob zaključku pedagoškega procesa v poletnem semestru 2019/2020 (N=1040): 66 % vprašanih je poročalo, da so med študijem na daljavo težje vzpostavljali motivacijo za študij, med slabostmi tovrstnega študija pa so pogosto izpostavljali prav umanjkanje socialnih stikov. Študentska leta so čas vzpostavljanja specifičnih strokovnih, prijateljskih in kolegialnih vezi, ki pomembno sooblikujejo posameznike in posameznice ter vplivajo tudi na njihove poznejše poklicne poti.

Epidemija COVID-19 je letošnjo generacijo študentk in študentov prikrajšala za predavalnico kot fizični prostor, v katerem je študijski proces utemeljen na medsebojnem spoštovanju in enakosti, na kritični, a enakovredni izmenjavi pogledov, zastavljanju vprašanj in izrekanju svojih videnj. Ne trdimo, da študentke in študenti v predavalnice vstopajo kot posamezniki in posameznice z enakimi možnostmi, saj se družbene neenakosti zagotovo odražajo tudi v študijskih prostorih na fakultetah, a spletna orodja, s pomočjo katerih je potekal skoraj ves poletni semester, so te razlike in neenakosti zgolj okrepila, možnost dialoga pa pogosto bistveno zamejila. Dostop do spodobne spletne povezave, ki je omogočala prenos slike in zvoka, nikakor ni bil samoumeven. Večurno sedenje pred računalniškim ekranom in spremljanje pedagoškega procesa na daljavo, ko se občasno izgubi zvok, prekine povezava in ki ga motijo še številni drugi elementi domačega okolja ter je na splošno odvisen od posameznikovih bivanjskih pogojev, je neprimerljivo z izkušnjo predavanja v predavalnici. Zato tudi ne preseneča podatek iz omenjene raziskave, v kateri je 78 % vprašanih študentk in študentov ocenilo, da je bila njihova študijska obremenitev v času epidemije večja. Kako je/bo vse to vplivalo na njihov študijski uspeh, bomo lahko ugotovili šele konec septembra, po končanem jesenskem izpitnem roku.

Res je, da so nekatere univerze v tujini že napovedale, da bodo naslednje študijsko leto v celoti izvedle prek spleta, nekatere tudi zaradi tujih študentk in študentov, a v ozadju teh odločitev so predvsem finančni razlogi, povezani s šolninami. Prednost javnega visokošolskega sistema v Sloveniji, ki ni odvisen od šolnin, je ravno v tem, da lahko in mora zagotavljati kakovosten študijski proces, ki ni primarno podvržen finančni logiki. Zato je ključno, da tudi v kriznih razmerah izkoristimo prednosti našega visokošolskega sistema in da se odgovorno, ob upoštevanju epidemioloških razmer, vrnemo k oblikam poučevanja v živo. Pri načrtovanju izobraževalnih procesov v jeseni letošnjega leta, na kar se na Univerzi v Ljubljani že intenzivno pripravljamo, moramo biti pozorni na dejstvo, da je bil v letošnjem poletnem semestru študij na daljavo le zasilna rešitev. Čeprav so pri premagovanju epidemije COVID-19 zdravstveni pogledi izredno pomembni, je treba pri načrtovanju izobraževalnega procesa na vseh stopnjah upoštevati tudi ugotovitve pedagoških, socioloških, psiholoških in na splošno humanističnih in družboslovnih znanosti ter iskati ustrezne nove modele izobraževanja, ki morajo temeljiti na neposrednem študijskem procesu. Znanje je predragoceno, da bi ga smeli podvreči kratkoročnim ciljem.

Senat FF UL
zanj prof. dr. Roman Kuhar, dekan