Kratka zgodovina Oddelka za psihologijo do leta 2000
Na Filozofski fakulteti se je predavala psihologija že od njene ustanovitve (1919) naprej. Najprej je kandidiral za docenta za filozofijo (ki bi predaval tudi psihologijo) Mihajlo Rostohar (1878-1966), ki je prišel iz Karlove univerze v Pragi. Že tedaj je načrtoval tudi ustanovitev oddelka oz. inštituta za psihologijo. Namesto njega je prevzel stolico Franc Veber, ki je dokončal študij filozofije v Gradcu. Veber je bil prvi predavatelj psihologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, drugi je bil Karel Ozvald z Oddelka za pedagogiko. Veber in Ozvald nista razvijala empirične psihologije in nista neposredno vplivala na ustanovitev Oddelka za psihologijo.
Mihajlo Rostohar in prvo desetletje oddelka
Zgodovina Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete se začenja z letom 1951 in prvim predstojnikom prof. dr. Mihajlom Rostoharjem, ki se je leta 1949 vrnil iz Brna in še istega leta začel na Filozofski fakulteti predavati psihologijo (v študijskem letu 1949/50). Leta 1950 je Filozofska fakulteta na njegovo pobudo ustanovila Oddelek za psihologijo in Inštitut za psihologijo.
Prof. Rostohar se je tudi v tretjem obdobju življenja in kariere - po študijskih letih in raziskovalnem izpopolnjevanju v Avstriji in Nemčiji do leta 1915 ter vrhunski pedagoško-znanstveni karieri na Češkem med obema svetovnima vojnama - odlikoval z izjemno ustvarjalnostjo, predanostjo in širino, saj je skoraj celotno prvo desetletje Oddelka sam uspešno predaval veliko večino psiholoških predmetov: občo psihologijo, pedopsihologijo, socialno psihologijo in psihologijo defektnih, v naslednjih letih pa še zgodovino psihologije. Oddelek je imel v tem času tudi svojo mehanično delavnico, v kateri so bile po Rostoharjevih navodilih izdelane mnoge naprave in aparati za psihološke eksperimente. Mihajlo Rostohar je vodil Oddelek in predaval vse do leta 1959.
V prvem desetletju Oddelka so bili za posamezna specialna področja zadolženi zunanji predavatelji. Slušatelji so vpisovali več stranskih predmetov: patopsihologijo (Janez Kanoni, nato Lev Milčinski), fiziologijo za psihologe in fiziologijo dela (Albin Seliškar, kasneje Janko Sušnik), pedagoško psihologijo (Stanko Gogala), občo pedagogiko (Vlado Schmidt), zgodovino filozofije (Alma Sodnik) in eksperimentalno fiziko (Ladislav Jenček, nato Miroslav Adlešič).
Med zunanjimi predavatelji je posebej pomemben prispevek akademika (častnega doktorja Univerze v Ljubljani) prof. dr. Zorana Bujasa iz Zagreba, ki je od leta 1954 naprej predaval statistiko in psihometrijo (do leta 1978) in industrijsko psihologijo (do leta 1961). S tem je vzpostavil kvantitativno-metodološke osnove, na katerih še danes temelji pedagoško in raziskovalno delo na Oddelku.
Med Rostoharjevim predstojnikovanjem so prišli na Oddelek trije asistenti, ki so po nekaj letih postali učitelji: Ivan Toličič za razvojno psihologijo (1952), Levin Šebek za psihometrijo in industrijsko psihologijo (1955) in Vid Pečjak za občo psihologijo (1957).
Oddelek prvo desetletje po Rostoharjevem odhodu
Po Rostoharjevem odhodu je leta 1960 leta prevzel predstojništvo Oddelka pedagog Vlado Schmidt. Na Oddelku je ostal do leta 1961, ko je postal predstojnik Ivan Toličič, ki mu je sledil Levin Šebek. V tem času se je Oddelek preselil v nove, mnogo večje prostore na Aškerčevi ulici.
V študijskem letu 1961/62 so Rostoharjevi učenci predavali že skoraj vse predmete. Na Oddelek so prišli novi asistenti oz. učitelji: Leon Zorman (pedagoška psihologija), Borut Šali (klinična psihologija), Oto Petrovič (klinična psihologija), Marko Peršič (socialna psihologija), Miran Čuk (statistika), Edvard Konrad (industrijska psihologija) in Andrej Dolinar (strokovni sodelavec), ob koncu šestdesetih let pa še Marija Petrič (industrijska in nato socialna psihologija). V letih 1960-64 je predaval (kot honorarni predavatelj) socialno psihologijo Nikola Rot z Univerze v Beogradu.
Oddelek je uvedel katedre: katedro za občo psihologijo, katedro za razvojno psihologijo, katedro za pedagoško psihologijo, katedro za klinično psihologijo, katedro za industrijsko psihologijo, katedro za statistiko in psihometrijo.
V tem času se je študijski program vsebinsko razvijal v skladu s poglabljanjem in širjenjem znanstvenih spoznanj psihologije, organizacijsko pa je doživljal manjše spremembe v skladu s potrebami prakse. V šestdesetih letih so študenti izbirali med klinično, industrijsko in šolsko smerjo, ki je bila edina na voljo ob A programu tudi kot B program. V študijskem letu 1969/70 je bil uveden enopredmetni študij psihologije in obenem ukinjen študij psihologije kot B predmet (od takrat je študij psihologije na oddelku samostojen in enoten študij). Oddelek je prešel na specializacijo v tretjem in četrtem letniku. Slušatelji so vpisovali skupine predmetov iz klinične, industrijske ali šolske psihologije (po uvedbi podiplomskega študija so bile dodiplomske specializacije ukinjene). Poskus z možnostjo višješolskega študija se ni obnesel, saj zaradi zahtevnosti in kompleksnosti psihološkega dela tudi daljši, štiri- ali petletni univerzitetni študij brez nadaljnjega izpopolnjevanja često ne zadošča za uspešno samostojno opravljanje poklica.
Oddelek od sedemdesetih let naprej
V sedemdesetih letih je prišlo na Oddelek mnogo novih asistentov, ki so kasneje postali učitelji (Janek Musek, Marko Polič, Tanja Lamovec, Drago Žagar, Klas Brenk, Vera Doma, Ludvik Horvat, Peter Umek, Janez Gregorač, Ljubica Marjanovič, Maks Tušak, Velko Rus in Janez Bečaj). Uvedeni so bili novi predmeti (npr. ekologija) in podiplomski magistrski študij iz glavnih teoretičnih in uporabnih smeri. Zaradi prevelikega števila študentov je Oddelek leta 1977 omejil število vpisov v prvi letnik na 60 in kasneje na 40 ter nato na 50 študentov. Uvedeni so bili sprejemni izpiti, v višjih letnikih pa obvezni fakultativni predmeti. V sedemdesetih letih je Oddelek uvedel tudi obvezno prakso. Študenti višjih letnikov so morali mesec dni delati pod vodstvom mentorja v zunanji ustanovi.
V osemdesetih letih je Oddelek sprejel nove asistente in učitelje (med njimi Maja Zupančič in Miroslav Kline) in pogodbene učitelje (med njimi Bojan Dekleva, Martina Tomori), mnogi starejši učitelji pa so ob koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih let odšli v pokoj (med njimi Borut Šali, Ivan Toličič in Levin Šebek). Katedro za klinično psihologijo sta reorganizirala Peter Praper in Maks Tušak. V tem obdobju je prišlo do nekaterih manjših sprememb v predmetniku in učnih programih.
Medtem ko sta bila magistrski in doktorski študij organizirana že od samega začetka, je Oddelek v študijskem letu 1985/86 prvič razpisal dvoletna specialistična študija šolske psihologije in klinično-psihološkega svetovanja.
Leta 1991 je Oddelek začel sodelovati z Meduniverzitetnim centrom v Luganu, Švica. Zanj je organiziral pouk psihologije z vsemi glavnimi predmeti in izpiti. Od leta 1995 do 2014 je organiziral Oddelek tudi na Filozofski fakulteti posebne oblike izrednega študija.
Dejavnosti članov oddelka na fakulteti
Vseskozi so imeli člani Oddelka pomembno vlogo pri vodenju Filozofske fakultete. Prof. dr. Leon Zorman je dolžnost dekana fakultete opravljal od leta 1990 do 1991, prof. dr. Ludvik Horvat pa od leta 1996 do 2001. Več profesorjev z Oddelka je bilo izvoljenih za prodekane (prof. dr. Janek Musek, prof. dr. Ludvik Horvat, prof. dr. Argio Sabadin), prorektorje (prof. dr. Levin Šebek, prof. dr. Janek Musek) ali vodje fakultetnih delovnih teles oziroma komisij.
Strokovno in znanstveno delo članov oddelka
V prvih petdesetih letih svojega obstoja je Oddelek organiziral razna strokovna in znanstvena srečanja. Bil je glavni organizator 14. mednarodnega srečanja za uporabno psihologijo leta 1964 v Ljubljani, soorganizator Srečanja psihologov podonavskih dežel leta 1988 v Poljčah, Srečanja psihologov dežel Alpe-Jadran leta 1993 v Ljubljani, treh srečanj Oddelka za psihologijo Univerze v Ljubljani in Inštituta za psihologijo Univerze v Gradcu. Posamezni učitelji so občasno predavali na tujih univerzah (npr. Vid Pečjak na univerzah v Celovcu, Illinoisu, Melbournu, San Diegu, Honoluluju, Sarajevu, Janek Musek na Univerzi v Celovcu, Klas Brenk, Ludvik Horvat in Valentin Bucik na Univerzi v Zagrebu). Člani oddelka so sodelovali s prispevki na številnih mednarodnih srečanjih.
Na oddelku so imeli enkratna vabljena predavanja ali cikluse predavanj številni znameniti psihologi iz Slovenije in tujine (npr. v sedemdesetih letih Anton Trstenjak ter Josef Brozek in Charles Osgood iz ZDA in Gustav Lienart iz Nemčije).
Oddelek je leta 1960 sodeloval pri publikaciji Prispevki k psihologiji, a je žal izšla samo prva številka. Leta 1992 je Oddelek izdal zbornik s poročili o raziskavah (urednika Drago Žagar in Ljubica Marjanovič Umek). Sodelavci Oddelka so objavljali knjige tudi pri nekdanji Univerzitetni založbi in sedanjem Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete (npr. Maks Tušak, Janek Musek, Vid Pečjak, Ljubica Marjanovič Umek, Maja Zupančič). Sicer pa so skupaj objavili več kot sto knjig in več kot tisoč razprav in poročil.
Poleg organizacijskega, pedagoškega in publicističnega dela so člani Oddelka izvajali tudi številna strokovna in raziskovalna dela v sklopu oddelka oz. fakultete ali zunaj njega. Raziskovalno delo je bilo zelo heterogeno in je vključevalo nadvse različne naloge z malodane vseh področij psihologije, kar dokazuje široko usmerjenost oddelka. Za Oddelek za psihologijo je značilno, da ni enostransko usmerjen v posamezne vidike ali doktrine, temveč pokriva celotno področje in usmeritve v psihologiji. Mnogi člani Oddelka (Ivan Toličič, Leon Zorman, Levin Šebek, Edvard Konrad, Janek Musek, Vid Pečjak, Marko Polič, Vlasta Zabukovec, Ludvik Horvat, Maja Zupančič, Valentin Bucik, Darja Kobal Grum) so sodelovali v mednarodnih raziskovalnih projektih ali v študijah s tujimi psihologi.
Oddelek je izvajal tudi številne uporabne projekte za razne ustanove (npr. Gorenje, Železarna Jesenice, MTT, Lisca, Lek) in razna strokovna dela (npr. testiranje otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju).
Dejavnost študentov psihologije
Oddelek je organiziral za študente mnoge ekskurzije v razne ustanove, npr. v zavod v Dornavi, ali pa oglede oddelkov za psihologijo v Zagrebu in Beogradu. Študenti so štirikrat obiskali tudi psihološke oddelke in inštitute ali druge ustanove v tujini (pod predstojništvom Rostoharja na Dunaju in v Parizu, kasneje pa v Kopenhagnu in Stockholmu, v Pragi, Brnu, Passauvu, na Dunaju).
Študenti psihologije so že v šestdesetih letih v sklopu tedanje študentske organizacije organizirali srečanje študentov psihologije Jugoslavije. Od leta 1997 deluje Društvo študentov psihologije Slovenije, ki je leta 1998 organiziralo 12. evropski kongres študentov psihologije v Škofji Loki, od leta 1995 pa izdaja revijo Panika. Leta 1999 je organiziralo obisk študentov psihologije iz Norveške.
